Iskanje navdiha

Kako najti navdih in se pogovarjati sam s sabo?

Vrsto let je bil največji del mojega življenja poučevanje kako govoriti v javnosti. Poudarek je bil na kako. Skoraj vsakič smo prišli tudi do vprašanja kaj povedati. Nikoli ni šlo zato, da klient ne bi imel snovi. Pri meni se je znašel, ker ga je čakal nastop z jasno temo, z datumom in določenim ciljem, a vseeno je čutil težave. Kaj natanko povedati? Snov vedno imamo, a potrebno jo je organizirati tako, da poslušalce potegnemo v pripoved in jih morda celo navdušimo. To pa ni več najlažje. Gre za zmes veščine, navdiha in izvedbe. O veščini in izvedbi kdaj drugič, tokrat se vprašajmo, kako in kaj je z navdihom?

Navdih je precej pokvarljiva roba. Zamislite si, da šef zahteva, da pripravite izjemno pomembno predstavitev. Podjetju boste z njo zagotovili velik posel. Veste, da tega ne gre jemati z levo roko. Ni dovolj zgolj nekaj povedati, želite se dobro pripraviti. Čakate pravo idejo. Čakate navdih. Pride usodni dan, šef vas vpraša, če ste pripravljeni in v top formi. Vi odgovorite: »Sori šef, ni bilo navdiha.«

Pri svojih pripravah sem spoznal, da navdiha ne gre čakati, ampak ga je bolje poiskati. Ko sem ga iskal sem začel ugotavljati, da se skriva na določenih krajih. Tudi tam je zelo izmuzljiv in najdem ga le, če sem v pravem psihofizičnem stanju. Najti navdih je podobno kot videti palčka. Ob tem lahko porečete, da bi šlo tudi brez navdiha. Res je, a nikoli tako dobro kot z njim. Kot je vrt žalosten brez možiclja s špičasto kapo in brado.

Kje se torej skriva navdih? Verjetno za vsakega drugod. Jaz svojega navdiha ne najdem v pisarni. Vem, da nisem edini. Sedeč za računalnikom, obkrožen z drugimi ljudmi, dogajanjem, maili, telefonom in facebookom, mi nikdar ne uspe. Ne uspe mi niti na kavču s prižgano televizijo in s tablico v roki. Imam prijatelja, ki je veliko napisal v kafičih, barih in gostilnah, jaz te sreče nimam. Redko se mi zgodi, da bi navdih prišel kar iz neba. Žal. Moj navdih se skriva v gmajni, pri 100 – 120 utripih srca na minuto, kar dosežem z ne prehitrim tekom. Če tečem prepočasi razmišljam o vsakdanjih stvareh, če tečem prehitro mislim na tek in preveč opazujem dogajanje v telesu. Ko tečem po asfaltu se ukvarjam s prometom in ko tečem po hribih občudujem okolico.

Moje delo je zato velikokrat gozdarsko. V gmajni sem napisal knjigo, dobil najboljše ideje in na podlagi navdiha našel staro akademsko ljubezen in se lotil doktorata. Redka dobra kreativna ideja se mi je porodila med brainstormingom pred tablo ali v razpravi s kolegi. Ponjo sem šel v gozd. Žena je dolgo mislila, da iščem le izgovor za tek. Prepričal sem jo z rezultati. Še vedno je rahlo skeptična, a vse bolj spoznava, da moja metoda deluje. Priporočam jo tudi vam. Ko želite sestavite dober govor, najti idejo, si zamisliti izjemno predstavitev, ne čepite v pisarni. Pojdite v gmajno, telefon pozabite doma, vzemite si čas. Velikokrat nam rečejo, da je treba misliti izven okvira. Res je. Snovi predstavitve tudi v gmajni ne boste ubežali, a videli jo boste v novi luči, med drevesi boste zagledali gozd, naslikali si boste novo sliko. Kot sem zadnjič prebral na facebooku: »Think outside, no box needed.« (Mislite zunaj, okvira ne potrebujete.)

Še nekaj lahko počnete sami v gozdu: govorite sami s sabo. Pravijo, da si zapomni, kdor si zapiše. Pri govorjenju to ne drži. Zapomni si tisti, ki pove. Če si želite zapomniti šalo, jo čim prej povejte naprej. Če si želite zapomniti govor, ga povejte na glas. Pogovarjanje s samim seboj ni oblika norosti, je oblika premisleka in najboljši način priprave govora. Pa še oblačila so v gmajni udobnejša.