1. Nimate težav
Vaše podjetje deluje odlično. Prinaša velike dobičke. Natančno veste, kaj početi. Sodelavci so motivirani, zadovoljni in odlično sodelujejo. Vsi v podjetju se počutijo dobro. Ko res morate kaj spremeniti, se to zgodi gladko in brez velikih spraševanj. Ker je stanje idilično, resnično ne potrebujete pomoči. Zakaj bi popravljali nekaj, kar deluje? Nekega dne, bo mogoče, le čisto malo, prišlo do težav. Tedaj, povsem ponižno, morda lahko kaj pomagam.

 

2. V resnici ničesar ne želite spremeniti
V vašem podjetju stvari ne tečejo ravno gladko, a težave raje zanemarite, kot da bi kaj spremenili. Dokler gre, gre. Ko ne bo šlo več, ne bo šlo več in vi se boste že znašli. Sprotne spremembe, delo z ljudmi, iskanje novih poti, uvajanje sprememb …, vse to vam je odveč. Razumem vas. To res ni lahko. Tako kot je, je kar dobro.

 

3. Nikomur ne zaupate
Najeli ste več »čudežnih« svetovalcev in čudežne rešitve se niso prijele. Zato ste izgubili zaupanje v vse svetovalce. Verjamem, da je težko ločiti »čudežne« rešitve od nečesa, kar bi res delovalo. Zgolj poskusiti je lahko dražje od vztrajanja pri stvareh, kot so. V tem primeru ne vem, kako bi vzbudil zaupanje? Lahko rečem le to, da Light Up ni nič čudežnega, zagotovo pa ni izgubljanje časa. Gre za potovanje, ki ga morate opraviti sami. Dovolj je, da zaupate sebi in sodelavcem.

 

4. Dovolj je da storite »nekaj«
Veste, da imate težave. Da, težave. Tu stvari lahko poimenujemo s pravimi imeni. Izziv je izziv in težave so težave. V podjetju imate nekaj težav in veste, da bi glede tega nekaj morali storiti. Z vsem skupaj se nočete preveč ukvarjati, zato sodelavce peljete na teambuilding, airsoft ali organizirate malo boljšo novoletno zabavo. Priznam, to so lahko prijetni dogodki. Morda se bodo zaposleni nekaj časa res počutili malo bolje? Morda pa tudi ne? Ampak »nekaj« ste storili. Light Up je primeren za takrat, ko se želite z resno spopasti s težavami.

 

5. Verjamete v duhovni in osebni napredek sodelavcev
Prepričani ste, da so trenutni izzivi v podjetju posledica zaostalega duhovnega in osebnega razvoja sodelavcev. Če bi sodelavci stalno osebno napredovali, bi postali najboljše podjetje na svetu. Taki, kot so, preprosto ne morejo delovati na zahtevanem nivoju. Zato potrebujete nekaj, kar jih bo spravilo na višjo raven: NLP, vodene meditacije, transformacije, barvne uskladitve ali kaj podobnega. Razumem vas. Light Up ne prinaša duhovnega napredka. Rešuje težave in spodbuja k uvajanju potrebnih sprememb. Zgolj to. V njem se znajdejo tudi vsakdanji ljudje.

 

6. Verjamete v čudeže
Razumem vas. Čudeži se dogajajo. Težave kar izginejo. Same od sebe. Človek v belem strmi v vas in vi ozdravite. Iz neba pade gigantsko naročilo. Nekaj si močno želite in zaradi vaše volje se stvari preprosto uresničijo.. Tako to gre na tem svetu. Če se čudeži izčrpajo, me pokličite, morda takrat lahko kaj pomagam.

Zadnje čase sem spet delal z ljudmi, ki imajo težave s strahom pred nastopanjem. Točneje, imajo težav s strahom pred javnim govorjenjem. Gre za strah, ki marsikoga popolnoma ohromi in večini ljudi povzroča težave. Z izkušnjami človek spozna, da strah ne mine, lahko pa ga obvladamo. To pomeni, da moramo v strahu preživeti tisti čas, ko si izkušnje nabiramo. S še več izkušnjami pride tudi spoznanje, da je najhuje takrat, ko treme ni. Vznemirljive stvari vsebujejo vznemirjenje in javno govorjenje je vznemirljivo. Ko postane rutina, se moramo zbati in poiskati strast ter vznemirljivost. Toda le malo ljudi si nabere veliko izkušenj. Večina mora opraviti javni govor nekajkrat letno ali celo na vsakih nekaj let. Zato je na mestu vprašanje, kako si pomagati v takšnih primerih?

 

STRAH IN TELO

Večina ljudi, s katerimi govorim o strahu, je prepričanih, da je strah povezan z mišljenjem, psiho in glavo. Radi rečejo: »Vse je v glavi.« Za tem stoji prepričanja, da se odzivamo z razmišljanjem, da mislimo z glavo in da je čustva treba nekako brzdati. Ta prepričanja nas vodijo v boj s strahom, to pa je boj, ki ga ne moremo dobiti. Na silo ne gre, treba je uporabiti premetenost. Zato vas najprej vprašam, kako veste, da imate tremo? Verjetno boste odgovorili kot večina: trese se glas, tresejo se roke, srce bije pospešeno, zvija vas v želodcu, počutite se živčne, dlani se vam potijo in tako naprej. Kje je tu glava? Našteli smo telesne simptome, nič ni povezano z glavo. Razen, če ta zardi.

Simptome telesa krotimo, ko kaj počnemo s telesom. Če bi pred javnim govorom izvedli ogrevalne vaje, kot pred treningom teka, bi vsaj pol simptomov izginilo. Žal si težko predstavljam, kako takšno ogrevanje izvaja dama v visokih petah ali moški v kravati. Obstajajo različni načini in vaje, ki prinesejo rezultat. Te vaje je treba prikazati, jalovo jih je opisovati. Zato je pomembno vedeti, da nam pomaga gibanje. Vsak gib telesa spreminja biološko, kemično in psihično stanje telesa. Ko je telo ujeto v simptomih strahu, z gibanjem spreminjamo to stanje. Trema govorce pogoste privede do tega, da obtičijo skriti za govorniškim pultom ali za zaslonom prenosnega računalnika. Premikanje, hoja, gestikulacija, vse to bo pomagalo pri premagovanju treme. Zraven pa bo prineslo nekaj odličnih stranskih učinkov. Torej, če vas je strah se premikajte.

 

TREMA KOT NEKAJ ZUNANJEGA

Tremo navadno dojemamo kot nekaj notranjega. Zlasti, če smo prepričani, da je v naši glavi. To je razumljivo, saj živimo v svetu, ki je osredotočen na posameznika in njegovo slabo vest. Zato  težkih trenutkih, ko smo sami s tremo, prevzamemo prepričanje, da smo si zanjo krivi sami. Kaj če to ni tako? Kaj če je trema nekaj zunanjega?

Za vse je kriv renesančni racionalizem, a o tem ne bomo veliko govorili. V časih pred renesanso je bilo vesolje polno različnih duhovnih bitij. Skozi zgodovino so se ti duhovi močno spreminjali, a bili so tu nekje okrog nas. Dobri duhovi, zli duhovi, angeli, padli angeli, hudič, demoni, daemoni, džini, duhovi prednikov, zablodele duše in še dosti tega. Ta bitja lahko storila to in ono. Danes teh bitij ni več in o njih ne razmišljamo kaj dosti. Pri tremi nam tak razmislek lahko koristi. Predstavljate si, da trema ni del vas. Trema v vas pride od zunaj. Je duhovno bitje, ki kvari človeške nastope. Pred nastopom se naseli v ljudi in jim nagaja. To se zgodi tudi vam. Vaša naloga je tremi ne pustiti, da pride v vas. Hkrati se zavedajte, da vedno kroži okrog vas in čaka, da vas prevzame. Jaz jo pogosto opazujem, kako kroži okrog mene. Izgleda kot besen pitbul. V trenutku nepozornosti mu nataknem povodec in ga ukrotim.

Ne mislite, da imam privide. Gre za taktiko! Ko tremo dojemam kot nekaj zunanjega, do nje razvijam odnos in gradim distanco. Z distanco mine občutek, da se nič ne da storiti. Omogoča mi samoopazovanje in odzivanje na tisto, kar se mi dogaja. Na ta način strah ni več vseobsežen, ampak postane obvladljiv. Lahko ga opazujem in se nanj zavestno odzivam. Distanca in ozaveščanje mi pomagata, da prebrodim tudi najtežje napade strašnega pitbula. Svetujem vam, da mu naslednjič tudi sami skušate natakniti povodec in ga ukrotite.

 

“A ti sploh veš, kdo sem jaz?”

“Ja, kdo pa misliš, da si?”

 

Tako se je začenjala vrsta osnovnošolskih prepirov in pretepov. Miran ni prepoznal pomembnosti Boštjana. Boštjan se ni znal soočiti s tem, da okolica ne prepozna njegove dejanske ali namišljene veličine. Zato sta Miran in Boštjan vstopila v konflikt. Navadno se je končalo z obilico groženj in pogumnih trditev, pogosto tudi s pretepom.

 

Miran in Boštjan sta odrasla. Miran se je zaposlil v zavarovalnici. Dela v službi za podporo strankam. Boštjan je stranka te zavarovalnice. Na spletni strani želi izpolniti obrazec, ki mu bo omogočil izkoristiti eno od ugodnosti. Pri izpolnjevanju obrazca se nekaj zaplete. Zato pokliče službo za podporo uporabnikom. Oglasi se Miran. Nekoč dečka iz iste šole se ne prepoznata. Miran ostane miren in se obnaša profesionalno. Boštjan si želi le to, da bi lahko izrabil ugodnost. Nekaj v njima jima onemogoča, da bi prišla do rešitve. Ker je Boštjan srednje ugleden odvetnik, ki pozna enega od članov uprave banke, želi zaigrati na karto lastne pomembnosti. Zato reče: “A ti sploh veš, kdo sem jaz?”

 

Miran se spomni deških let. Instinktivno želi zabrusiti: “Ja, kdo pa misliš, da si?” Toda izkušen in usposobljen je za delo s takšnimi strankami. Premaga prvi vzgib, premaga boleče spomine iz osnovne šole in se osredotoči na stranko, njeno težavo in na rešitev te težave. Ko se vse uspešno reši, se Boštjan opogumi in vpraša: “Miran, si to ti? Iz osnovne šole?” Miran pritrdi. Boštjan reče, da se mu je to ves čas zdelo in da je vesel, da je naletel nanj. Nazadnje se iskreno zahvali in odloži slušalko. Miran je vesel, ker je zadevo uspešno rešil in ker je iz neprijetne stranke ustvaril zvesto stranko.

 

 

Zakaj je Miranu uspelo:

 

1. Ni deloval refleksno. Vzel si je trenutek za premislek, kako se bo lotil pogovora z neprijetno stranko. Odločil se je, kako bo ravnal.

2. Premagal je vzgib lastne pomembnosti. Zavedal se je, da šteje le rešitev težave, ne lasten ego.

3. Stranki je dovolil, da se počuti pomembno.

4. Deloval je taktno in taktično. Ni povzročal dodatnega stresa, ampak ga je preprečeval.  

»Kaj naj naredimo, da ne bo več težavnih pogovorov?«

»Kaj boste naredili, da takšni norci ne bodo več klicali?«

»Kako naj ženo na finto, ko je tečna?«

»Kaj naj rečem šefu, da ne bo nikoli več težil?«

To so izjave, ki jih ljudje pogosto zastavijo na začetku seminarja. Pričakujejo, da bo nekdo pomahal s čarobno paličico in svet bo postal takšen, kot bi moral biti. A svet se nikoli povsem ne sklada z našimi predstavami. Razlogov za optimizem je vendarle dovolj. Pomoč obstaja. Spodaj lahko preberete pol ducata nasvetov za lažje obvladovanje težavnih pogovorov.

1. Težavne pogovore sprejmite kot del življenja

Težavni pogovori bodo, norci bodo klicali, žena bo tečna, vi tudi in šef bo občasno težil. Težavni pogovori so del življenja. Vsakega življenja. Verjetno potekajo tudi v odmaknjenih budističnih samostanih. Zato ne nasedajte tistim, ki vam ponujajo instant rešitve in obljubljajo nemogoče. Sprejmite realnost.. Sprejemanje ne pomeni vdanosti v usodo, izogibanja ali prepiranja. Gre za preprosto zavedanje, da sem v težavnem pogovoru in da moram v njem iskati rešitev. Vse to s čim boljšim rezultatom in s čim manj stresa.

2. Težavna je čustvena plat

Težavni pogovori so težavni zaradi čustev. Racionalna plat je vedno lažja. Čutimo cel spekter slabih čustev: jezo, krivdo, užaljenost, tesnobo, strah… Vse to je močan stres. Toda čustva so koristen del človeške osebnosti, ki nam omogoča delovati zrelo. Rešitev ni v tem, da nehamo biti čustveni. (Rad bi videl tistega, ki mu to vedno uspe.) Čustev se moramo zavedati in si jih priznati. To nam omogoča distanco in čas za odločanje. Jaz sem tisti, ki se odločam ali bom užaljeno zapustil prostor ali mirno nadaljeval s pogovorom. Ko to zmorem, lahko čustva uporabim v svoj prid.

3. V težavnem pogovoru ne morete zmagati

Res je. Če zmagate, ste vsi izgubili. Če nihče ne zmaga, ste vsi dobili. Zmaga pomeni kopico jeze in precej bodočih težavnih pogovorov. Rešitev, ki je sprejemljiva za vse, ne ponuja ekstatičnih občutkov zmagoslavja. Omogoča nam pomiritev, sprijaznjenje in sprejemanje dogovora. To je dovolj, ker nam omogoča sobivanje in sodelovanje.

4. Šteje prihodnost

Preteklosti ni več, sedanjost je težka in pravkar mineva. Govorimo o tem, kaj bo v prihodnosti. V preteklosti sta krivda in obsojanje, v sedanjosti je moj prav, v prihodnosti je skupna rešitev. Govorite v prihodnjiku.

5. Izognite se pogovorom o tem, kdo je kriv in kdo ima prav

Krivdo vsakdo težko sprejme in ob tem doživlja veliko neprijetnih čustev. Krivda kaznuje in ničesar ne rešuje. Če vsakega tajkuna zapremo za deset let, nismo niti za cent zmanjšali dolgov v bankah. Pomembneje je, da ugotovimo kako zmanjšati dolg. Ne iščite krivde. Poiščite rešitev in ugotovite, kako je prišlo do neprijetne situacije. Teh napak ne ponavljajte.

Slovenci smo se, s Hrvati, dolga leta prepirali okrog Piranskega zaliva in ostale meje. Spomnite se ribiških prepirov, Joška Jorasa in diplomatskih not. Prepira nismo rešili, le reševanje smo prenesli nekam drugam. Do prepirov je prihajalo, ker smo oboji močno verjeli v svoj prav. Ko bo prišla odločitev sodišča bodo Hrvati zelo nesrečni. Še vedno bodo imeli svoj prav, a odločitev sodišča bo drugačna. Enako nesrečni bomo Slovenci. Naš prav ne bo zadovoljen. Ne bodite kot Slovenci in Hrvati – namesto uveljavljanja svojega prav, iščite skupne rešitve.

6. Molčite in poslušajte

Vodenje težavnih pogovorov ni govorjenje, je poslušanje. To pa zahteva molčanje. S poslušanjem nasprotni strani vlivate občutek, da razumete, da vas zanima in da vam ni vseeno. Tako zmanjšujete raven stresa. Počasi pridobivate zaupanje in pogovor utegnete od težav usmeriti k rešitvam. Morda porečete: »Zakaj pa mene nihče ne posluša?« Imate prav! A vaš prav vam nič ne pomaga. Šmrc, šmrc.

Pol ducata nasvetov zagotovo in preizkušeno drži. Priznam, da jih ni vedno lahko spraviti v prakso. Za kaj takega se je dobro nekoliko usposobiti. Pri tem vam lahko pomagam.

 

Vaš,

Klemen