Skrivnost dobre predstavitve

Bilo je deževno jutro. Vsi smo bili malo zaspani, zasanjani in nič se nam ni dalo. Da bi malo odložili delo smo se pogovarjali o zastavah. Največ o brazilski zastavi, ki je ena mojih najljubših. Zlasti mi je všeč moto: »Ordem e Progresso.« (Red in napredek.) Malo kasneje sem se spraševal, kako bom potencialnemu naročniku razložil kaj ločuje slabo od dobre predstavitve. Postalo mi je jasno, da se odgovor skriva v brazilski zastavi.

Brazilska zastava nam grafično razkriva skrivnosti dobre predstavitve. Najvažnejša je vsebina, ki je podlaga in bistvo. Brez vsebine ni predstavitve. Vsebina brez reda in napredka je vedno kaotična. Red iz vsebine naredi pripoved. Pripoved vedno poteka v času in napreduje. Napredek nas premakne in naredi zgodbo. Red je pomemben tudi pri oblikovanju. Je temelj učinkovitega in lepega oblikovanja.

V to zmes dodajmo še govorca in ljubezen. Zakaj? Govorca potrebujemo, da bo izpeljal predstavitev. Od kod in zakaj ljubezen? Moto »Ordem e Progresso« je v daljši obliki zapisal francoski filozof, sociolog in pozitivist Auguste Comte: »L’amour pour principe et l’ordre pour base; le progrès pour but.« (Ljubezen je princip in red je osnova; napredek je cilj.) Ljubezen je princip, je vložek vseh, ki sodelujejo pri predstavitvi, je poseben trud vložen v predstavitev. To je energija, ki je neuničljiva. Ali kot je rekel nek Španec pri kavnih avtomatih: »We deserve to win. We ‘ave cojones.«

Preveč govorim? Namesto, da berete si poglejte spodnji diagram, ki ni drugega kot poenostavljena brazilska zastava. Predstavitev naj ima veliko dobre vsebine, znaten delež reda in govorca, ki je tam z ljubeznijo. Za začimbo pa dodajmo ščepec cojones.

Brazilska zastava

 

Iskanje navdiha

Kako najti navdih in se pogovarjati sam s sabo?

Vrsto let je bil največji del mojega življenja poučevanje kako govoriti v javnosti. Poudarek je bil na kako. Skoraj vsakič smo prišli tudi do vprašanja kaj povedati. Nikoli ni šlo zato, da klient ne bi imel snovi. Pri meni se je znašel, ker ga je čakal nastop z jasno temo, z datumom in določenim ciljem, a vseeno je čutil težave. Kaj natanko povedati? Snov vedno imamo, a potrebno jo je organizirati tako, da poslušalce potegnemo v pripoved in jih morda celo navdušimo. To pa ni več najlažje. Gre za zmes veščine, navdiha in izvedbe. O veščini in izvedbi kdaj drugič, tokrat se vprašajmo, kako in kaj je z navdihom?

Navdih je precej pokvarljiva roba. Zamislite si, da šef zahteva, da pripravite izjemno pomembno predstavitev. Podjetju boste z njo zagotovili velik posel. Veste, da tega ne gre jemati z levo roko. Ni dovolj zgolj nekaj povedati, želite se dobro pripraviti. Čakate pravo idejo. Čakate navdih. Pride usodni dan, šef vas vpraša, če ste pripravljeni in v top formi. Vi odgovorite: »Sori šef, ni bilo navdiha.«

Pri svojih pripravah sem spoznal, da navdiha ne gre čakati, ampak ga je bolje poiskati. Ko sem ga iskal sem začel ugotavljati, da se skriva na določenih krajih. Tudi tam je zelo izmuzljiv in najdem ga le, če sem v pravem psihofizičnem stanju. Najti navdih je podobno kot videti palčka. Ob tem lahko porečete, da bi šlo tudi brez navdiha. Res je, a nikoli tako dobro kot z njim. Kot je vrt žalosten brez možiclja s špičasto kapo in brado.

Kje se torej skriva navdih? Verjetno za vsakega drugod. Jaz svojega navdiha ne najdem v pisarni. Vem, da nisem edini. Sedeč za računalnikom, obkrožen z drugimi ljudmi, dogajanjem, maili, telefonom in facebookom, mi nikdar ne uspe. Ne uspe mi niti na kavču s prižgano televizijo in s tablico v roki. Imam prijatelja, ki je veliko napisal v kafičih, barih in gostilnah, jaz te sreče nimam. Redko se mi zgodi, da bi navdih prišel kar iz neba. Žal. Moj navdih se skriva v gmajni, pri 100 – 120 utripih srca na minuto, kar dosežem z ne prehitrim tekom. Če tečem prepočasi razmišljam o vsakdanjih stvareh, če tečem prehitro mislim na tek in preveč opazujem dogajanje v telesu. Ko tečem po asfaltu se ukvarjam s prometom in ko tečem po hribih občudujem okolico.

Moje delo je zato velikokrat gozdarsko. V gmajni sem napisal knjigo, dobil najboljše ideje in na podlagi navdiha našel staro akademsko ljubezen in se lotil doktorata. Redka dobra kreativna ideja se mi je porodila med brainstormingom pred tablo ali v razpravi s kolegi. Ponjo sem šel v gozd. Žena je dolgo mislila, da iščem le izgovor za tek. Prepričal sem jo z rezultati. Še vedno je rahlo skeptična, a vse bolj spoznava, da moja metoda deluje. Priporočam jo tudi vam. Ko želite sestavite dober govor, najti idejo, si zamisliti izjemno predstavitev, ne čepite v pisarni. Pojdite v gmajno, telefon pozabite doma, vzemite si čas. Velikokrat nam rečejo, da je treba misliti izven okvira. Res je. Snovi predstavitve tudi v gmajni ne boste ubežali, a videli jo boste v novi luči, med drevesi boste zagledali gozd, naslikali si boste novo sliko. Kot sem zadnjič prebral na facebooku: »Think outside, no box needed.« (Mislite zunaj, okvira ne potrebujete.)

Še nekaj lahko počnete sami v gozdu: govorite sami s sabo. Pravijo, da si zapomni, kdor si zapiše. Pri govorjenju to ne drži. Zapomni si tisti, ki pove. Če si želite zapomniti šalo, jo čim prej povejte naprej. Če si želite zapomniti govor, ga povejte na glas. Pogovarjanje s samim seboj ni oblika norosti, je oblika premisleka in najboljši način priprave govora. Pa še oblačila so v gmajni udobnejša.

Vizualni kontekst

Klemen Belhar govori o tem, zakaj je pri predstavitvah pametno uporabljati vizualno gradivo.

Poglejte!

 

Great minds

 

“Great minds discuss ideas;

average minds discuss events;

small minds discuss people.” 

 

Eleanor Roosevelt